Zasavje Noisefest International Pre-fest: Ontervjabbit, Hiroshi Hasegawa, Damien Dubrovnik, Kino Šiška, Ljubljana, 6. 6. 2018

Preddogodki so zato, da izvemo za dogodke. Tokrat so ponovno skupaj stopili Kino Šiška, Društvo Infundibulum s Ciklom Komore (Sound Chambers) in Delavski dom Trbovlje ter pred peto edicijo festivala eksperimentalne glasbe in nojza Zasavje Noisefest International (ZNFI) 2018 v Ljubljano pripeljali duo Damien Dubrovnik, ustanovitelja danske založbe Posh Isolation.

Takšni preddogodki so super in fajn, lani smo tako ujeli enega izmed velikanov japonske eksperimentalne muzike, Keijija Haina, letos pa torej danski dvojec Damien Dubrovnik. V nekem smislu je sicer žalostno dejstvo, da so takšni dogodki namenjeni predvsem promociji festivala, namesto da bi v prvi vrsti reprezentirali zvočno linijo, ki jo festival zastopa. Znano je, da ima festival že par let probleme s financiranjem, sredstva za ustvarjanje programa so torej omejena, kar neposredno vpliva tudi na samo rast festivala. Tako se lahko zdi, da festival postaja sam sebi namen, izgublja pa tisto najpomembnejše – samo sceno. Slovenija je majhna dežela, težko je pričakovati, da si lahko privošči obilo dobro obiskanih manjših festivalov ekperimentalne glasbe, že ob zadnjem Stiroporu, ki je imel zares obetajoč program in za katerega lahko rečemo, da ima nek following, je bilo tragično opazovati na pol prazno dvorano Cirkulacije2. Z lahkoto pa si predstavljamo, kakšen festival bi to postal, če bi se vse zainteresirane lokalne sile združile …

V sredo sta torej na pred-dogodku festivala v Komuni Kina Šiška kot prva že skoraj tradicionalno nastopila ogranizator ZNFI Neven M. Agalma in Domen Učakar, tokrat pod imenom projekta Ontervjabbit, s katerim sta pred kratkim tudi izdala nov album Torture Garden, ki je dobil ime po istoimenskem literarnem delu francoskega avtorja Octava Mirbeauja.

Njun nastop je bil suveren in bogat. Ob projekcijah Nevena Korde, ki so bile enako agresivne kot sama muzika, se je bilo težko nevtralizirati od prikovanosti na nastop. Vse skupaj je spominjalo na brezkompromisen akt sadističnega nasilja, s katerim ni prostora ne za refleksijo, kaj šele za umik. Stroboskop je neusmiljeno sikal nad obiskovalce, glasba sama pa je bila moč, ki ne prizanaša. Do konca.

Proti koncu se jima je za svojo nojzersko postajo pridružil Japonec Hiroshi Hasegawa, ki jima je pomagal zaključiti, preden se je v nadaljevanju sam podal v solo nojzerske trope. »This machine kills fascists« – referenca na Woodyja Guthrieja – je bil napis ob strani Hiroshijevega modularca, s katerim nas je nekoliko mirneje od svojih predhodnikov pospremil v novo nastajajočo zgodbo. Ta se je vila vse od tropov, nujno obdanih s kriki vseh mogočih žuželk in mrčesa, do bombnih napadov, kdo ve, morda prav teh istih tropov. Njegov nastop ni dosegel takšne stopnje agresije kot poprej nastop Ontervjabbit, bil je za odtenek ambientalnejši, a nič za to, saj je predstavil povsem novo zgodbo, ki se je glede na to, kaj nam je bilo tisti večer dano slišati, popolnoma prilegal večeru.

Čeprav smo ju lahko videli prisotna med občinstvom skoraj ves čas predhodnih nastopov – Christiana Stadsgaarda in Lokeja Rahbeka namreč – se nam je, ko sta se omenjena na odru pojavila kot Damien Dubrovnik, pred očmi spet odvila povsem nova zgodba. Že začetna senzibilnost, ki se je vila skozi uvod njunega nastopa, je nakazala, da bo izstrel vseh puščic, ki še sledijo spremljala še ena povsem nova oblika osvobajajoče bolečine. In res, že naslednji korak, komad Arrow 1, je razodel srčiko dua Damien Dubrovnik, ki je ranljivost, za katero se izkaže, da je hkrati tudi njuna moč. Muzika dua se vzpostavlja na polju čiste golote, zdi se skoraj, kot da je njuna zgodba izgrajena v dveh plateh, na eni strani je tu močna prezenca nojza izpod rok Christiana ter na drugi strani zvok nežnega meha in predirljivega Lokejevega krika, ki je prej plod ranjenega kakor jeznega oziroma objestnega subjekta.

Njuna ekspresivna, teatralna prezenca na odru je odtehtala tudi vse ostale morebiti šibkejše elemente nastopa, kot je bilo denimo nerazločno podajanje besedila oziroma nekoliko preveč zamazan vokal. To je bila verjetno edina konkretna pomanjkljivost njunega nastopa, a kot smo že povedali, je sporočilo kljub temu uspešno našlo svoj cilj, pri tistih, ki so želeli slišati, videti, razbrati med vrsticami, sam nastop je namreč kar kipel od naracije, za katero je v celoti tudi stal – sploh v odnosu do studijske različice njune zadnje muzike.

Zvijanje od žalosti in ječanje ob duševni stiski ni bilo še nikoli toliko osvobajajoče kakor ob živem izrazu dua Damien Dubrovnik. Ranljivost, ki je moč, ljubezen, ki so dejanja, orgazem brez seksa; alternative osvobajanja od strahu med soočanjem z raje skritim. Refleksija par excellence kot nasprotje slabim šalam, za katere bi ti šibki očitali, da jih ne razumeš, prej kot bi razumeli, da gre za preprosto slabe šale. Hvala torej organizatorjem za enega najbolj razgaljenih in najmočnejših koncertov leta.

Zasavje Noisefest International 2018, Vašhava RTH, Trbovlje, 8. – 9. 6. 2018

Zasavski noisefest, trenutno verjetno najtemačnejši, brutalen in zvočno brezkopromisen festival pri nas, je pretekli konec tedna zaživel v svoji jubilejni, peti ediciji. Drugi vikend v juniju je tako že peto leto zapored v hram delavstva, trboveljski rudnik, pripeljal pisano mednarodno druščino zvočnih neprilagojencev iz Francije, Nizozemske, Japonske, Švedske, Italije in drugod. Manjkali niso seveda niti domači elektrončkarji z Luko Prinčičem in organizatorji festivala Ontervjabbit na čelu.

Obregnimo se najprej ob festivalske aspekte bolj organizacijske narave. Očitno je, da festival v teh ozirih stalno napreduje. Koraki sicer niso astronomski in iluzorno bi bilo v prihodnjih letih pričakovati nenaden pojav masovno obiskanega in produkcijsko speglanega festivala, ki bi polnil naslovnice lokalnih medijev, kljub temu pa je napredek viden. Festival še vedno v največji meri stoji na plečih dela Nevena M. Agalme in ostale ekipe, ki ob suverenem ukvarjanju s festivalsko birokracijo in spontanimi težavami, ki ob festivalu nastanejo, pohvalno najdejo tudi čas in voljo za energičen performans. Tokrat je festivalski predprostor dajal vtis polnopravnega sejmišča, poskrbljeno je bilo za DJ pult, s katerega so se stalno predvajale različne izdaje sodelujočih na festivalu, za vizualno podobo pa je s projekcijami poskrbela domača – vselej na nivoju – VJ-ka in vizualna umetnica 5237. Podobno je bilo v glavnem prostoru, nekdanji rudarski preoblačilnici, v kateri je bila, zdaj že klasična, podoba kavljastih obešalnikov in verig kvalitetno dopolnjena z barvno LED osvetlitvijo, računalniškimi projekcijami ter umetno meglo. Vse to je, kot je na ZNFI že v navadi, vzpostavilo estetsko in simbolno izjemno močno podstat festivalskim zvočnim intervencijam.

Teh je bilo tokrat v dveh nočeh šestnajst, devet v petek in sedem v soboto. Žanrsko se je zdel nabor nastopajočih precej razgiban … rečeno čez palec, bolj kot prejšnja leta. Ob tem je potrebno zatrditi, da je skupni imenovalec vseh performansov na ZNFI temačna narava, zato žanrska raznolikost seveda v tem primeru ne pomeni tudi razpona od popoidnih easy listening zadev do klasične glasbe, temveč gibanje v skaljenih vodah dronea, nojza oziroma metala. Festival je otvoril Luka Prinčič z navezo velikega ekrana na dotik in namensko spisane programske opreme, s katero krmili obširno zbirko zvokov in semplov, iz katerih je tokrat sintetiziral polurni set ambientalnega drona s skrbno kurirano zvočno podobo, intrigantnim narativom in občasnimi zvočnimi sladkorčki za tanka ušesa. Sledili so močneje zašumljeni, spektralno polnejši a narativno manj zanimivi performansi, četudi dopolnjeni z drugimi, nezvočnimi aspekti. Stefan Doepner je denimo s seboj pripeljal vrtljive parabolične antene, ki imajo v fokusu montirane zvočnike, kar jim omogoča geometrijsko precej usmerjeno projekcijo zvoka in zanimive fazne zamike kot posledico vrtenja, a v zelo odbojni dvorani Vašhave slednji žal niso prišli do pravega izraza, zvok se je torej preprosto odbijal od vseh sten in zapolnjeval celoten prostor, ne glede na usmerjenost zvočnikov.

Spet drugi performansi so stavili na draženje ostalih čutil poleg sluha, Anemone Tube denimo z uporabo kadila in zakritega obraza v kombinaciji s precej komorno zvenečimi nojzi, kar je aludiralo na spreobrnjen cerkveni obred. Fckn’Bstrds so posvojili estetiko smeti in svoj zvočno precej statičen nojz set izvedli obdani s kilogrami zavrženih artefaktov postmoderne kapitalistične produkcije, Lorenzo Abbatoir pa je v bivši rudarski kopalnici izvedel zelo intimen performans osvobajanja iz spon, ki so jih predstavljale z UV lučjo osvetljene niti lepila, ki so visele z vodovodnih cevi in ustvarjale nekakšno fluorescentno pajkovo mrežo. Sosledje nojzerskih in drone zvočnih zidov je kot predzadnji nastopajoči v prvi noči razbil XfnX, francoz, ki sicer zvočno ni izstopil iz zašumljenih in distorziranih sfer, vendar pa je vse skupaj zapakiral v izrazito ritmičen format ter s tem ustvaril suveren nojz-tehnažni set, ki bi zlahka deloval tudi v klubskem kontekstu.

Podobno kot petkova je tudi sobotna noč postregla z raznolikim programom. Na žalost je nastop v zadnjih trenutkih odpovedal headliner JK Flesh, a je bil program kljub temu raznolik in intriganten. Domači death metalci Carnifliate so zastopali kitare in z agresivnim razbijanjem po bobnih ter močnim growlanjem poskrbeli za ritmično razgibanost, obenem pa, precej cringy, izvedli še ljubek moment identitetnih politik, ko so se zbranemu občinstvu malone opravičili za lastno participacijo, ker niso nojzerji in torej implicitno niso dovolj true, se pa »trudijo po najboljših močeh«. Za njimi je s kontaktnimi mikrofoni in objestno distorzijo zvočne zidove nad nas podiral Francesco De Bon oziroma FUKTE, podobno agresiven in zveneč set pa sta, ob projekcijah Nevena Korde, proizvedla tudi zasavska noise gozdarja Ontervjabbit. Ritem statičnih nojz performansov je prekinil šved Nordvargr, mož ogromne vikinške postave – recenzent se je s svojimi 190 centimetri ob njem počutil majhen -, ki je zbrane popeljal na drone/nojz manifestacijo nordijskega duhovnega obreda z družnim pitjem vina iz lesene skodelice ter obrednim petjem in kričanjem ob spremljavi vonjav obrednih kadil. Škoda le, da je obred kmalu izgubil svoj participatorni naboj in postal precej dolgočasen drone s šamanskim vokalom. Podoben duhovni naboj je zaznamoval tudi nastop rusov Phurpa, ki sledijo predbudističnim tibetanskim šamanističnim praksam, spet s kadili in maskiranjem v obredna oblačila, predvsem pa z uporabo specifične forme grlenega petja. Vrhunec večera je bil, po že omenjeni odpovedi JK Flesha, nedvomno Hiroshi Hasegawa, ki je s svojo opremo poskrbel za malo šolo zvočnega dizajna ter serviral zvoke, ki so, kljub visoki glasnosti in siceršnjem visokem nivoju zašumljenosti, malce paradoksalno presenečali predvsem s čisto artikulacijo in posledično možnostjo seciranja posameznih elementov.

Zasavje Noisefest International s predvsem izvedbenega, delno pa tudi programskega stališča nedvomno napreduje in organizatorjem gre za to vsa hvala. Kljub temu pa na področju participacije v muziki in predvsem sceni, kot je nojz, še vedno ostajajo na mestu vprašanja politizacije performativne umetnosti in glasbe ter opolnomočenja akterjev izven spon identitetnih politik ter tržnega kapitalizma, kar pa smo malce podrobneje obravnavali že z lanskim komentarjem na ZNFI 2017, ki je, tudi leto kasneje, še vedno aktualen.